Ogromne dimenzije v Matejevi jami
Novoodkrita velikanska dvorana v osrčju sežanskega krasa - 2025-03
Novoodkrite jame z velikimi vhodi so v zadnjem desetletju sila redke. Jamarji jih načeloma odkrijejo na težje dostopnih terenih ali na področjih, kjer se raziskave sploh še niso začele. Nove jame z manjšimi vhodi so že pogostejše, a so tudi te čedalje redkejše na natančno prečesanem področju. Danes je iskanje novih jam še dodatno olajšano s pomočjo prosto dostopne baze laserske izmere površja celotne Slovenije (LiDAR). Raziskovalci lahko že doma z računalnikom določijo točke, ki lahko predstavljajo vhode v jame. A vsemogočen LiDAR seveda ni. Iskanja dihalnikov, majhnih špranj, za katerimi se lahko skrivajo jame, se še vedno opravijo na star način, s pregledovanjem terena.
V okolici Orleka, v osrčju sežanskega krasa, se raziskovalci že več kot stoletje trudijo najti ogromne podzemne prostore, ki jih je nekoč izdolbla podzemna reka. Njene podzemne poti so skrivnostne, saj so se skozi geološke dobe spreminjale. Danes je deloma znana podzemna pot reke Reke, ki buri duhove že od sredine 19. stoletja. Zaradi iskanja jam, ki bi raziskovalce popeljale do Reke, velja teren od Divače pa vse do Trsta, za enega najbolj pregledanih v Sloveniji. Kljub temu, so skorajda vsakodnevno na terenu jamarji, ki se trudijo najti nove dihalnike, ti pa bi jih popeljali do podzemnega toka.
Matej Husu, domačin iz Orleka in član JD Sežana, je v zimskem času, ko zaradi temperaturne razlike dihalniki najmočneje »dihajo«, blizu meje z Italijo našel majhen dihalnik. Ta se nahaja na robu velike vrtače, kjer je možnost za vhod v jamo praviloma precej visoka, proti dnu vrtače pa so vhodi lahko bolj zasuti. Matej je dihalnik odkopal do ozkega vstopa v brezno in se nadaljnjega širjenja lotil skupaj s Claudiom Bratosom, izkušenim poznavalcem tega področja (Sancinova jama) in tržaškimi jamarji (Mauro Kraus, Gianni Benedetti, Lorenzo Slama). V nekaj dnevih so vhod razširili in očistili ter se preko vhodnega brezna prebili do velike dvorane. Od nje se rov v malodane enakih dimenzijah spušča vse do velikega okna, kjer so se zaradi pomanjkanja opreme zaustavili. Prostori, ki so se nadaljevali v ogromno črnino, so bili že po zvoku sodeč gromozanski.
Na naslednji akciji je sledil spust v ogromno dvorano. Izkazalo se je, da na dnu dvorana meri 40 x 80 metrov, višina stropa pa je ocenjena na več kot 100 metrov. Dvorana je izrazito podorna in ni kapniško bogata. Največ kapnikov je v večji kapniški niši na nasprotni strani dvorane in ob vznožju vstopa v dvorano. Nekateri kapniki so tu zaradi spremenjene kemične sestave vode povsem razjedeni, v skali pa najdemo tudi do metra globoke ureznine. Zaradi nestabilne podorne podlage so stalagmiti večinoma napokani, največji med njimi pa je že opazno prelomljen.
Prvo nadaljevanje so raziskovalci našli pod kapniško nišo, kjer so se med bloki spustili še dvajset metrov nižje v naslednjo dvorano. Dno te dvorane je veliko zasigano nasutje, ob robu pa že kaže na novo nadaljevanje. Jamarjem je v špranji uspelo določiti vhod v novo veliko brezno, vendar bo potrebno prehod še razširiti. Višje poizkušajo tudi s plezanjem v kamin, v veliki dvorani pa so v oknu stene odkrili kapniško bogat rov. Nekaj upanja polagajo tudi v kamin, ki se nadaljuje na isti višini kot vpadni rov, vendar bo plezanje do tja najverjetneje precej zahtevno.
Matejeva jama se je trenutno zaustavila na globini 175 metrov in dolžine več kot 300 metrov. Jama ima vhod na slovenski strani meje, glavni rov pa poteka južno proti Italiji. Dvorana se že nahaja na italijanski strani in nad njo je Matej odkril nov dihalnik. Po začetnem širjenju je s tržaškimi jamarji potrdil prepih in kot kaže tudi nov vhod v Matejevo jamo. Ko bodo jamarji razširili ozke prehode se bodo v ogromno dvorano lahko spustili prav v njeno sredino. Vsekakor gre za edinstven primer jame z dvema vhodoma v dveh državah na tem področju.
Jame s takšnimi dimenzijami se na sežanskem in tržaškem krasu odkrijejo zelo redko, ponavadi v več desetletnih obdobjih. Tokrat se je Sancinovi jami nova velikanka pridružila že po treh letih in želja vseh je, da še ni rekla zadnje besede.
Velika zahvala moji ekipi (Mojca in Boštjan Vrviščar, Gregor Karlovšek in Janez Ferreira-Stražišar), ki so pomagali pri transportu opreme in nastajanju fotografij ter bili, kot vedno, čudovita družba.
