Odkritje desetletja v Sancinovi jami
Odkritje, posvečeno velikemu jamarju Stojanu Sancinu - 2021-10
Kraško področje med Sežano in Lipico na slovenski ter Bazovico in Opčinami na italijanski strani velja za eno izmed najbolj raziskanih jamarskih območij. Številne generacije raziskovalcev in jamarjev se že več kot 180 let posvečajo iskanju vhodov, ki bi jih popeljali do raznolikih jamskih razsežnosti, še globje pa celo do skrivnostne podzemne reke Reke. Zgodbe, ki so nastajale med raziskavami, še danes veljajo za junaška dejanja brez primere, na srečo pa za raziskovalci niso ostale le zgodbe temveč tudi infrastruktura, kot so izkopani tuneli, stare lestve in ograje ter kilometri vklesanih poti.
Najbolj znameniti jami tržaškega krasa sta zagotovo Briška jama (Grotta Gigante), ki je urejena za turistični obisk in jama Labadnica (Grotta di Trebiciano). Obe so začeli raziskovati že v sredini 19. stoletja zaradi vodovodne oskrbe Trsta. V Labadnici so prek spleta različno globokih stopenj na globini 329 metrov v velikanski Lindnerjevi dvorani reko Reko tudi dosegli, vendar je bilo izkoriščanje vode v tistih časih iz takšne globine tehnično vprašljivo in nerentabilno.
Do naslednje ogromne jame na tem področju so se jamarji prebili šele 150 let kasneje. Leta 1990 so blizu slovensko italijanske meje pri mejnem prehodu Lipica odkrili Skilanovo jamo (Grotta Claudio Skilan), ki je z dolžino prek 6400 metrov in globino 378 metrov najdaljša jama tega območja. Jama slovi po svoji lepoti in premore vse, kar si jamar lahko zaželi. Ogromne dvorane, čudovita kapniška okrasja vseh oblik in barv, jezerca ter ponvice z ogromnimi kristali. O jami je izšla tudi knjiga Okus teme našega pisca in fotografa Bogdana Kladnika.
Novembra leta 2004 so med izkopavanjem tunela nove tržaške avtocestne povezave nad Trstom po naključju odkrili naslednjo »velikanko«. Delavci so med miniranjem naleteli na enega izmed rovov, ki se stekajo v ogromno dvorano velikosti 130 x 80 metrov, s prek 80 metrov visokim stropom. Zaradi povsem nepričakovanega odkritja so jamo imenovali kot Nemogočo jamo (Grotta Impossibile), kasneje pa so jamarji iz dvorane odkrili nova nadaljevanja ter jamo podaljšali na prek 4,5 kilometra dolžine. Vhod v tunelu so delavci zaprli zato so morali jamarji poiskati novega. Pod stropom velike dvorane so naleteli na splet rovov, ki so se površju približali na le nekaj metrov, od tam pa so s pomočjo lavinske žolne določili nov vhod in ga prekopali.
Do novega velikega odkritja smo morali počakati vse do letošnjega leta. Claudio Bratos in Stojan Sancin (Jamarski odsek SPD Trst) sta med Bazovico in Padričami že pred 20. leti odkrila majhno špranjo, a sta jo zaradi drugih projektov pustila za »kdaj drugič«. Žal se je v začetku letošnjega leta, zaradi Stojanove smrti, njuno skupno raziskovanje končalo. Claudio se je med letošnjim pregledovanjem terena zopet spomnil na špranjo in se skupaj z jamarjem Maurom Krausom (Gruppo Speleologico San Giusto) lotil širjenja. Z odkopavanjem sta pričela v avgustu in ob pomoči drugih članov Maurovega društva hitro napredovala. Konec oktobra jim je preboj le uspel. Odprlo se je širše brezno, kjer je na dnu nadaljevanje preprečevala le še manjša špranja, po ožini pa se je naslednja stopnja že prevesila v vrh dvorane.
Navdušenje ob odkritju je bilo seveda velikansko in se je takoj razširilo po vseh jamarskih krogih. Ni ravno pogosto, da se na natančno prečesanem območju odkrijejo takšni prostori, ki lahko pripeljejo do nove »velikanke« tržaškega krasa. Claudio je prek svojega YouTube kanala ažurno obveščal o napredovanju skozi vhodne ožine in objavil posnetke sprehoda po veliki dvorani. Izseki tega video posnetka so bili uporabljeni pri prvih objavah v medijih, kar je za udarno novico povsem zadostovalo, za boljši prikaz odkritja pa bi seveda morali urediti s pravimi fotografijami.
Pred vhodom v jamo smo stali že dober teden dni po odkritju in občudovali veliko delo raziskovalne ekipe. Prve izkope so opravili v 15 metrov oddaljenem dihalniku, iz katerega so privlekli skoraj 10 kubikov zemlje in kamenja, se prebili več kot 15 metrov globoko, vendar se je tam prepih kmalu izgubil in na koncu povsem izginil. Kopanja so se zato lotili v drugi špranji, kjer so kmalu opazili izgubljeni prepih, kasneje pa prav zaradi nihanja prepiha dognali povezavo med obema špranjama.
Napredovanje v drugi špranji je bilo precej lažje in zato tudi hitrejše. Rov je povsem suh in vse do vstopa v veliko dvorano tudi čist. Stik z blatom čaka jamarja šele na robu zadnje stopnje pred veliko dvorano in če je pazljiv, se umaže le v manjši meri ali pa sploh ne. Vsak obisk jamarja namreč neizogibno pušča sledi, najbolj vidne in uničujoče pa so prav blatne. Zato je nadvse pomembno, predvsem v novoodkritih jamah, z vsakim korakom poskrbeti za njeno čim daljšo ohranjenost.
Velika dvorana jamarja ne pusti ravnodušnega. Točka, kjer se spustiš v dvorano, je vrh ogromnega podornega stožca, od koder se razteza pogled na celotno dvorano. V sredini kraljuje mogočna skupina stalagmitov, obkrožena s številnimi kapniki, s stropa visijo stalaktiti, v daljavi pa lahko le slutimo velikosti kaminov, ki skrivnostno vodijo neznano navzgor. Vsak korak po dvorani je hoja po zasigani površini, prepleteni s številnimi kristali, ponvicami in biseri, zato je odločanje o motivih v takšnem ambientu precej težavno. Vsako premikanje ekipe nosi svoje posledice, te pa si vsak odgovoren jamar želi skrčiti na minimum.
Na skrajnem koncu dvorane se odpre najlepši del jame. Tu se prvič srečamo z velikimi kalcitnimi kristali in helektiti, ki s svojimi ekscentričnimi oblikami nedvomno navdušijo vsakega jamarja. Vendar pa največje primerke najdemo šele v nižje ležeči dvorani. Dostop do te dvorane na žalost vodi prek nekajmetrske blatne stopnje, kjer se jamar neizbežno umaže. Obisk smo tu morali zaključiti, saj nismo imeli rezervne obutve, v blatnih škornjih pa bi med vračanjem puščali nepopravljive sledi.
Teden dni kasneje smo drugi obisk posvetili predvsem detajlom v osrednjem delu velike dvorane in pa obisku spodnje dvorane s helektiti. Z rezervno obutvijo smo se rešili blatne zagate in po dvorani sproščeno hodili ter se brezskrbno posvetili nenavadnim oblikam helektitov najrazličnejših dolžin. Za dodatno veselje je poskrbela najdba čudovitih kristalnih rož, z izrazitim trikotnim osrednjim delom, finale pa smo si pričarali s fotografiranjem celotne dvorane z vsem kapniškim okrasjem, ki ga premore.
Siti nepozabnih vtisov in čudovitih motivov smo tudi v drugo dobro zapolnili dan, glavnina dela pa me je seveda še čakala s prebiranjem velike količine fotografij. Motivi, ki so se prikazovali na ekranu, pričajo o jamah tega območja, kako čudovite so bile ob odkritju in kakšna usoda jih lahko čaka zaradi nespametnega ravnanja lahkomiselnih jamarjev skozi desetletja množičnih obiskov. Raziskovalci in prvi obiskovalci smo z jamo ravnali spoštljivo. Upamo lahko le, da se časi le spreminjajo na bolje in da bodo tudi naslednji jamarji znali ceniti in ohraniti prvobitnost novoodkritih jam. Sancinova jama si to gotovo zasluži.
V Sancinovi jami smo se na dveh akcijah navduševali nad videnim in hkrati trudili s fotografiranjem Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar, Miha Staut, Ines Klinkon in Anja Hajna.
