Neuspešno do končnega sifona in Suhi vzhodni rov
Nov obisk Požiralnika Lokve - 2021-06
Prejšnji obisk končnih delov Požiralnika Lokve je bil predvsem spoznaven. Širjave velike dvorane Norik-Sub in že sama orientacija v rovih Lokve sta bili za prvič povsem spodobni uganki, predvsem pa kje smo se v spodnjo etažo spustili in kje se jama nadaljuje. S pomočjo starega načrta in ščepca iznajdljivosti nam je uspelo razrešiti vse uganke in ogled končati v veliki dvorani Klemen. Čas nam zaradi fotografiranja ni bil naklonjen in smo zato izpustili še spust do končnega sifona in pa ogled Suhega vzhodnega rova.
Sušno junijsko obdobje je bilo letos precej dolgo in bilo je škoda izpustiti nov obisk najnižjih delov. Rovi do končnega sifona, ki se pričnejo pod dvorano Klemen, so ob visokih vodah zaliti, zagotovo pa se ni priporočljivo tam potikati tudi ob slabi vremenski napovedi. Rovi so namreč sprani in mestoma na tanko obloženi s sedimenti, kar priča o močnem vodnem delovanju. Ko Lokva naraste in zalije dvorano Norik-Sub je tu zagotovo še bolj pestro. Po pripovedovanju prvopristopnikov rov prekineta dve stopnji, za kar pa jamar ne potrebuje opreme za vrvno tehniko, le dva kratka konca vrvi »za malce oprijet«.
Od zadnjega obiska Lokve v aprilu je majsko dolgotrajno deževje zalilo dvorano Norik-Sub skoraj do vrha. Sledi našega prejšnjega obiska ni bilo več, nanosi so bili popolnoma sveži in polni življenja. Povsod so gomazeli hrošči in gliste, bilo je tudi veliko žab, ki jih je v ponor posrkala požrešna voda. Do dvorane Klemen smo tako hodili po svežem in se počutili, kot da smo tukaj prvič.
Pod dvorano Klemen rov prekine manjši podor, kjer se med nestabilnimi bloki spustimo v labirint odcepov in kratkih rovov. V veliko pomoč nam je bil seveda načrt, s katerim smo si olajšali blodenje in našli tudi vstop v Rov ugaslih karbidk, kar je v bistvu začetek kratkega sifona.
Ta rov bo na žalost tudi v prihodnje ostal brez našega obiska. Prva kratka stopnja je bila opremljena še s staro vrvjo in nam je kljub starosti prišla prav. Rov se od tu lepo odpre, vse do stopnje, kjer se že sliši pretakanje Lokve. Po pripovedovanju nas je do struge ločila le še kratka stopnja, kjer si malce pomagaš z vrvjo, a se je na koncu izkazalo, da gre za precej bolj zračno zadevo, ki bi se jo bilo varneje lotiti z vrvno tehniko. Ni nam ostalo drugega, kot da smo se vrnili do dvorane Klemen in se spoprijeli še s Suhim vzhodnim rovom, ki nam ostal še od zadnjega obiska.
Suhi vzhodni rov se po dvorani Klemen kmalu zoži, kjer se po kratkem mokrem in zasiganem delu prevesi v strm rov, poln suhega blata. Spuščanje po takšnem rovu je seveda v veselje, vračanje pa malo manj, saj ponavadi precej drsi. Na ta način smo se dvigali in spuščali, iskali prehode med prelomi in mestoma dosegli večje prostore. Končni del rova se prevesi v veliko dvorano in konča v rovu s sifonom, nad katerim se bohoti lep zasigan slap, katerega bi morali fotografirati že med prejšnjim obiskom. Ostal nam je le še povratek proti izhodu.
Po enajstih urah smo se še v dnevni svetlobi na parkirišču pred Predjamo očistili odvečnega blata in ugotovili, da z obiski Lokve še zdaleč nismo končali. Če ne drugega nas zopet čaka ogled končnega sifona. Po rovih Predjame smo se tokrat prebijali Boštjan in Mojca Vrviščar ter Peter Gedei.
