ensl

Končni deli Požiralnika Lokve

Aktivni deli Predjamskega jamskega sistema - 2021-04

Ena izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Slovenije je prav gotovo Predjamski grad. Vsakemu obiskovalcu se najbolj vtisne prvi obisk, ko se po ovinkasti cesti pred njim odpre pravljični pogled. Osrednji del čudovite vedute je seveda grad in marsikomu le stežka uide pogled še malce nižje od Konjskega hleva proti manjšemu potoku. Vendar pa je ta potok eden od »krivcev«, da lahko danes sledimo enemu najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji.

Voda, ki teče v ponor, ima večinoma majhen pretok, zato se lahko vsak ob njem sprehodi do vhodnih delov ali vsaj do tja, kjer se strop začenja nižati. Do prvega sifona, ki je oddaljen okoli 150 metrov, je rov večinoma visok okoli enega metra. V suši je delno suh, ob dovolj velikem dotoku pa popolnoma zalit. Pretok se ob močnejšem in daljšem deževju lahko poveča tudi prek 200 litrov na sekundo. Takšno količino vode ponor včasih ne zmore odvajati in voda zato zastaja že pred vhodom v ponor.

Požiralnik Lokve je bil za jamske potapljače izredno zanimiv, saj vodi do neznanih delov Predjamskega sistema. Prvi se je leta 1964 vanj podal angleški potapljač Mike Boone in prek dveh sifonov uspel prodreti okoli 600 metrov. Pri tem ni štel še treh krajših sifonov, ki so jih kasneje potrdili jamski potapljači pod vodstvom Toma Vrhovca. Ti so se odkrivanja Požiralnika Lokve lotili leta 1997 in Tomu je že na prvi akciji uspelo preplavati vse sifone do velike dvorane, poimenovane po potapljaškem društvu Norik-Sub.

Potapljači so kasneje v številnih akcijah odkrili obširen razvejan sistem in namerili okoli 3 kilometre suhih in potopljenih rovov. Veliko težavo je predstavljal najdaljši sifon Ata Smrk na koncu dvorane Norik-Sub, ki pa so se mu na srečo lahko izognili z odkritjem Obhodnega blatnega rova. V končnih delih jih je zaustavil še nepreplavan sifon glavnega vodotoka z dolžino okoli 200 metrov. Vanj se je potopil le Tomo z minimalno potapljaško opremo, saj je bil transport do končnih delov že zelo naporen, akcije pa so trajale tudi po 10 ur in več, najdaljša skoraj 16 ur. Ves čas raziskovanja so bili mokri in tudi razsvetljava je bila pred 25 leti precej skromna. Več o raziskavah je napisanega v klubskem glasilu Bilten Jamarskega kluba Železničar.

Dostop do končnih delov Lokve je bil običajnim jamarjem seveda nemogoč, vendar se je vse obrnilo junija 2020, ko je jamarjem uspelo najti povezavo iz novoodkritega Rova Marjana Vilharja do spodnjih delov. Odcep se nahaja v dvorani Karantenija, iz katere so se skozi brezno Jernejev ojej in drsečega blatnega meandra Inkvizitor prebili do zadnje 20 m stopnje, ki se spusti v veliko dvorano. Že na prvi akciji so pregledali dvorano Norik-Sub in predvsem ugotavljali, kje se rov, glede na načrt potapljačev, priključi spodnjim delom.

Naslednje akcije so bile namenjene predvsem spoznavanju jame, pregledovanju nekaterih odcepov in plezanju kaminov. Tudi naša, predvsem fotografska, je potekala podobno kot zadnja raziskovalna. V jamo smo vstopili malo pred deseto in skozi Rov Marjana Vilharja običajno hitro prispeli do blatnega povezovalnega rova. Orientacijske probleme smo rešili v Dvorani Norik-Sub, se navduševali nad pogledom proti Vodni luknji in sledili Obhodnemu blatnemu rovu do dvorane Klemen.

Malo pred Dvorano pred meandri je našo pozornost pritegnil blatni odcep, kateremu smo sledili po precej strmemu in popolnoma spranemu toboganu. Glede na načrt, so se prvopristopniki temu delu izognili, konča pa se z majhnim jezercem in se po vsej verjetnosti priključi meandrom pred končnimi deli. Povratek je bil precej težaven, vendar precej olajšan s kosom vrvi, kar se vidi tudi na spodnjem videu.

Naš obhod smo končali v dvorani Klemen, še malce pokukali v Suhi vzhodni rov in se raje posvetili fotografiranju, saj se je ura že bližala 14., še naprej neusmiljeno tekla, pred nami pa je ostal še fotografski del, povratek skozi rove ter grožnja omejitve gibanja po 22. uri.

Predjamski sistem so raziskovalci, od lanskih odkritij naprej, ga podaljšali na več kot 17 kilometrov, ta pa se z vsakim novim obiskom bliža že 18. S ponovnim odkritjem končnih delov Požiralnika Lokve so se odprle nove možnosti za odkritja, lažje pa bo tudi potapljanje v zadnjem sifonu. Če bo raziskovalna sreča še naprej na strani jamarjev bomo v Predjamskem sistemu dočakali tudi 20. kilometer.

Po končnih delih Požiralnika Lokve smo se tokrat pretakali Mojca in Boštjan Vrviščar, Yana Bilynets, Primož Gnezda, Borut Jurkovič, Erika Kozamernik, Anja Hajna in Peter Gedei.

Galerija

Copyright Peter Gedei