Raznolika Lenčkova jama
Stranska vrata v sistem Predjame - 2021-05
Od odkritja Lenčkove jame je preteklo že precej časa. Registrirana je bila že leta 1954, saj se velik in lahko dostopen vhod nahaja blizu ceste in je bila zaradi tega znana daleč naokrog. Nekaterim se je zaradi tega zdela kot nalašč za priročno odlagališče odpadkov in bila z njimi nastlana prav do vhoda.
Vhodni rov se je končal v podoru in je bil za raziskovalce nezanimiv vse do zime 2005, ko so jamarji iz postojnskega jamarskega društva Luka Čeč med iskanjem dihalnikov na vhodu Lenčkove jame opazili oblake pare. To je obljubljalo velike prostore, a so se najprej morali prebiti skozi podor, kar jim je v kratkem času tudi uspelo. Nagrada za vložen trud je bilo odkritje velikega in lepo zasiganega rova kmalu za nestabilnim podorom, ki pa se je med povratkom iz jame celo zrušil in zaprl prehod. Nekaj jamarjev je ostalo ujetih v jami, na srečo pa je zunanja ekipa podor lahko zopet hitro prekopala. Podor so kasneje še dodatno razširili in utrdili z betonom ter namestili vrata, tako da danes ne predstavlja več nevarnosti.
V jami so se zvrstili številni obiski in jamarji so sproti odkrivali nadaljevanja ter na koncu raziskali skoraj kilometer lepo zasiganih rovov in dvoran. Kapniškega okrasja začne primanjkovati šele v zadnjih dveh podornih dvoranah, kar je bil glavni povod, da se jamo na najobčutljivejših delih opremi s trakovi in na ta način jamarjem začrta pot. S poljubnim prehodom prek ponvic bi jih jamarji dolgoročno zagotovo uničili, na ta način pa se jih na občutljivo okolje še dodatno opozori. Kljub temu, da glavnina jama poteka na globini okoli 45 metrov, so rovi s krajšimi spusti in dvigi precej razgibani, nadelani pa sta tudi dve daljši prečki. Rov se proti koncu glavnega dela počasi dviguje in strop zadnje dvorane doseže skorajda enako globino kot vhodna dvorana.
Področje, kjer se nahaja vhod v jamo, so prečesavale že številne generacije in se nadejale odkritja stranskega vhoda v Predjamski sistem. Po odkritju novih delov Lenčkove jame so postojnčani odkrili in raziskali Bojanovo jamo, skozi katero so končno prišli v Zahodni rov Predjame. Tudi povezava Lenčkove jame s sistemom zagotovo nekje obstaja, a se vztrajno izmika že vse od odkritja novih delov. Postojnčani so takrat najglobje prodrli v ozkem in blatnem rovu Izi. Ta zaenkrat nadaljevanje še skriva, so pa zato lansko leto v sklopu meddruštvenih akcij z jamarji iz Borovnice, prebili ključno ožino na drugem koncu jame pod Jurčkovo prečko.
V labirintu prehodov med prelomi jim je uspelo odkriti rov z veliko dvorano in vhod v brezno, kjer so se spustili 40 metrov globoko. Na tej globini bi se morala Lenčkova jama že povezati z nižje ležečo Predjamo, vendar pa gre brezno, ki se konča v blatu, zaenkrat mimo znanih rovov.
Lenčkova jama je zagotovo ena najlepših jam tega področja, ki poleg kapniškega okrasja navdušuje tudi z dolžino, razgibanostjo in pestrostjo. Fotografsko gledano je preveč zahtevna za enodnevni obisk, tako da smo jo dodobra spoznali šele drugič. Na srečo se nam je takrat pridružil tudi postojnčan Vid, brez katerega bi zagotovo tavali skozi zadnje novodkrite prehode. Nekateri deli so ostali brez fotografije, kar pa je vedno lahko le vzpodbuda za še dodaten obisk.
V dvoranah, rovih in ožinah Lenčkove jame smo se tokrat razgibavali in fotografirali Janez Jaka Cerar, Petra Pavšič, Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Anja Hajna, Klemen Suša, Vid Trebše in Peter Gedei. Še več zanimimivosti pa je moč prebrati v reviji Jamar.
