Krušljiva odkritja v Ledeni jami
Povratek po treh letih - 2021-09
Zgodba o odkrivanju Ledene jame pri Planini Viševnik ima že dolge korenine, ki segajo še v čas pred drugo svetovno vojno. Jamo s tremi vhodi so takrat zagotovo poznali pastirji z bližnje planine, saj je najvišji vhod lepo viden s poti med planino Viševnik in Črnim jezerom. Prvi zapisnik o jami je pod vodstvom lokalnega vodiča Jakoba Žvana izdelal Egon Pretner leta 1939 in jamo zopet obiskal trinajst let kasneje še z Ivanom Michlerjem. Takrat je omenjal 60 metrov globoko ledeno brezno, ki se nahaja za najvišjim vhodom, skozi najnižji vhod, katerega uporabljamo danes, pa zaradi velike količine ledu verjetno niso vstopili.
Jamarski klub Železničar se je jami začel posvečati v 70. letih. Že takrat so jamarji opazili občutno zmanjšanje količine ledu v dvorani in zaznali prepih, ki je tudi v kasnejših letih postal glavni krivec pospešenega tajenja ledu. Izdelali so načrt in pravilno domnevali o povezavah vseh treh vhodov. Leta 1990 smo jamo zopet obiskali. Ledu je bilo še manj, v Dvorani prstanov, takoj za vhodno dvorano, pa je zevalo okoli 20 metrov globoko brezno, vendar pa prehoda v nove dele takrat še nismo odkrili. 18 let kasneje je bil organiziran nov obisk. Dvorana prstanov je zopet kazala novo podobo, ob robu ledenega tobogana pa je zevala velika odprtina in končno odprla pot novim raziskavam.
Jamo sem nazadnje obiskal pred tremi leti. V tem času je spanje v jami postalo nujno dejanje, če si želel postoriti kaj več, kot jo le zgolj obiskati. Tako je za spodobno akcijo treba žrtvovati cel vikend s petkom vred, ko se ponavadi prenoči čim bližje jami. Z novimi odkritji se je dolžina jame že približala dvema kilometroma in pol, med vsakim obiskom se praviloma odpirajo novi prostori in rešujejo sprotne zagonetke. Zaradi usklajevanja prostega vikenda, časovnih tegob in zahtevnosti jame se zato zvrsti le nekaj akcij na leto.
Konec avgusta nam je le uspelo sestaviti tokratno ekipo prostovoljcev. Vedno prisotni Miha Staut je tokrat prepričal še mladega ajdovskega jamarja Edija Benka, ki se že leta uspešno kali po globokih visokogorskih jamah. Naš klasičen potek akcije z odhodom v petek popoldne, prenočevanjem v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik in sobotnim skokom v jamo, je pokvarila le slaba vremenska napoved. Med hojo do planine nas je v trdi temi ujelo rahlo pršenje, sobotna izkušnja pa je bila že za odtenek znosnejša.
Relativno suhi smo se v jamarska oblačila tokrat oblekli v še vedno ledeni vhodni dvorani. Led seveda neusmiljeno izginja in se je v dobrem desetletju, odkar obiskujemo jamo, že pošteno stalil. Posledično je videz vhodne dvorane z ledenim toboganom že povsem drugačen, dva hloda (ki ju radi poimenujemo kot nogi viševniške čarovnice) na koncu ledu pa sta že več kot pet let povsem odkrita.
Naša pot do bivaka se je tokrat vila prek razširjenih ožin »BB pajsaž« in brezna »Zlobe«, kar je občutno skrajšalo običajno pot prek višje ležečih rovov. Ker ti deli še niso zasijali na fotografijah, smo se tu pomudili malce dlje, predvsem pri kapniškem okrasju, ki je za te visokogorske konce prava redkost. Izostale niso tudi dvorane in rovi »Tretjega pokojninskega stebra« do prehoda v povezovalno »Dvorano Socialnega dialoga«. Ta nenavadna imena delov jam smo poimenovali med raziskavami, ki so se dogajala v času političnih odločanj o teh temah in so se nam zdela tako prikupna, da smo jih zapisali v večnost.
Med potjo do bivaka smo širili še prehod v Mlečnem meandru in se nekaj po četrti uri popoldne bili primorani zaustaviti pod zadnjo stopnjo pred bivakom. Temu je na žalost botrovala manjša nesreča v obliki padajočega kamna, ki se je zaustavil na Mihovi nosnici. Kljub konkretnemu kapljanju krvi je bila rana hitro oskrbljena in na veselje vseh ni pustila fizičnih niti psihičnih posledic. Čakala nas je še glavnina zastavljenih opravil. Pokukati v novo odkrite dele »Sliva«, do katerih je Miha nazadnje splezal s pomočjo Matjaža Božiča in poslikati »Kravji bal«, rov, ki se na isti višini vztrajno odpira proti severu.
Vstop v rov Sliva vodi prek podrtih blokov in se začne v večji dvorani, kaotično nastlani s podornimi kamni in bloki. Ob robu dvorane smo, zaradi krušljivega roba, boječe kukali v široko »Strašno brezno«, ki najverjetneje ne bo nikoli doživelo obiska in več poguma namenili severnemu spletu ožjih in širših prehodov, ki so nas privedli do zgornjih delov Kravjega bala. V te prostorne dele s strani prihaja nov vodotok, ki teče iz višje ležečega, proti vzhodu obrnjenega rova. Recimo, da nas je navdal z upanjem na nove dele, a smo si vseeno več sreče obetali na južnem delu vstopne dvorane.
Tam se je kaotično stanje nadaljevalo, podrti bloki so kraljevali vsepovsod, povsem na koncu pa se je odprlo novo, še prostornejše brezno, ki pa je na srečo dovoljevalo varen spust. Na dnu smo vstopili v ozek meander po katerem je tekla voda in seveda takoj pomislili, da je to voda, ki se spušča v nižjo že znano dvorano. Zanimivejši je bil seveda še povsem neznan pritočni del in pa višje ležeči rov, zopet usmerjen proti vzhodu in celo tlakovan s starimi in preperelimi sigastimi ploščami.
Namerili smo okoli 250 metrov, pridelali dva konkretna vprašaja o možnih nadaljevanjih in se varno vrnili v bivak. Vsa upanja o toplem obroku je pokopalo odkritje, da smo bili brez gorilnika, sta pa vsaj šotora opravila svoje delo in nas med spanjem ogrevala do nedeljskih jutranjih ur. Nedelja je bila rezervirana le še za odhod, a se nadaljevanju širjenja v Mlečnem meandru vseeno nismo mogli upreti, le da tokrat precej bolj uspešno.
Zunaj se nas je vreme usmililo. Pot je bila celo suha, ravno pravšnja temperatura in še gostoljubje pri Bregarjevem zavetišču nam je šlo lepo na roko. Lepe vtise nam je pokvarilo le razdejanje, ki se odvija blizu spodnjega parkirišča in spominja na pričevanje neke bitke. Nekoč lepa pot je tako postala blatna cesta, a čas bo verjetno zacelil tudi te rane.
