Izginjajoči led v Ledeni jami na Stojni
počasno izginjanje ledene jame - 2021-10
Ledena jama na Stojni je ena izmed večjih ledenih jam v Sloveniji. Znana je precej širše kot le v Kočevju, njena največja posebnost pa je vhod, ki je obrnjen proti jugovzhodu. O jami se je pisalo že pred več kot sto leti, v kataster jam pa so jo zapisali leta 1930. Jamarski klub Železničar se je pod taktirko Dušana Novaka z jamo začel sistematično ukvarjati od leta 1957 naprej in jo do leta 1966 obiskal skoraj vsako leto. Že takrat so opažali upad ledu v vhodni dvorani, krivdo pa pripisali tudi sečnji okoliškega gozda, na kar so opozarjali gozdarji že konec 19. stroletja.
Prvi stik z jamo sem doživel leta 1991 in bil nad jamo seveda navdušen. Takrat so bile ledne razmere v vhodni dvorani že precej opešane, a še vedno spodobnega videza. Velike spremembe so se začele dogajati pred desetletjem, ko se je led začel hitreje topiti, povrh vsega pa je led v vhodni dvorani začelo prekrivati podorno kamenje, zemlja in stara debla. Nekdanji sijaj vhodne dvorane je danes bolj podoben vojnemu stanju kot pa ledeni jami.
Stanje vhodnega pobočja do prvega sidrišča se v teh letih ni spremenilo in je še vedno je polno odpadlega listja, vej in razmočene zemlje, ki pozimi rada pomrzne. Nižje od sidrišča, na prelomu pobočja in dvorane pa se že kažejo prve spremembe, saj se špranja, ki nastaja med kontaktom ledu in stene, vztrajno povečuje in poglablja. Nekoč enotnega pobočja, ki je segalo do vznožja dvorane danes tako ni več.
Desno stran smo za spust lahko opremili s pomočjo zagozdenih hlodov in lednih klinov. Svedrovci, katere smo nazadnje uporabljali pred 15. leti, so danes tako visoko, da so še komajda vidni, o kakšnem novem sidrišču v skali pa je že nemogoče razmišljati. Ledenega slapu in stožca, nekoč najbolj markantni ledeni skulpturi, danes praktično ni več. Drugače je v nižje ležeči dvorani, kjer so temperature še vedno dovolj nizke, da se led ne topi. A je tako le na dnu, saj se v ledni steni, ki je nekoč služila alpinistom za celoletne treninge lednega plezanja, kažejo velike stopljene luknje. Te pa ledu ne obetajo nič dobrega.
Levo stran smo nazadnje opremili ob robu velike odprtine. Tokrat se je led že toliko stopil, da so pritrdišča, ki so bila prej začetna, zdaj postavljena nad odprtino. Navrtati smo morali nova, kar pa je zaradi povsem gnile skale uspelo šele po nekaj poskusih. V zgornjem delu brezna se odpirajo nove povezave z vhodno dvorano, spodnji del pa ostaja praktično nespremenjen. Še vedno se lahko sprehodimo okoli najnižjega dela ledenega čoka in se čudimo zgovornim plastem drobirja ujetem v ledu.
Za konec pa še primerjava stanja ledu v vhodni dvorani med obiski v letih 1991, 2003, 2007, 2011, 2016 in 2021. Z rdečim krogom je označen položaj svedrovca, ki smo ga zabili leta 1991, kar seveda dovolj zgovorno priča o topljenju ledu.
