Večni jamski prepih
Raziskovanje jame večnega vetra - 2022-11-25
Raziskovanje Jame večnega vetra ima že dolgo brado. Vhod je leta 1993 med terenskim ogledom našel Claudio Bratos. Leto kasneje sta se v zimskih razmerah skupaj s Stojanom Sancinom lotila širjenja. Veliko dela sta imela že v vhodnih delih, kjer sta praktično na vsakem metru naletela na ožine. Za vhodni del sta porabila šest popoldnevov, neprestani prepih pa jima je ves čas kazal pravo smer napredovanja.
Po preboju skozi vhodne dele sta se spustila v Glavni rov, ki se jugovzhodno konča v podoru, ta pa je zagotovo povezan s sosednjo Vraničevo jamo, od koder priteka glavnina prepiha. Vendar pa se jama ne konča z Glavnim rovom, temveč se nadaljuje pod iztekom zgornjih delov v sosledju kratkih stopenj. Na dnu se v manjši dvorani odcepita rova. Eden se spušča naprej v ožino in se konča v manjši dvorani s številnimi možnimi nadaljevanji, drugi, prostornejši, pa se dvigne v večjo dvorano. Na vrhu dvorane vstopimo v brezno, ki se konča z vodo na najnižji točki jame 119 metrov globoko.
Claudio in Stojan jame nista registrirala. Izmerila sta le osnovni poligon, ki pa se je dokončno izgubil med Stojanovimi zapiski. Jamo sta poimenovala Jama večnega vetra zaradi stalnega prepiha, ki veje skoznjo. Zrak vstopa skozi precej hladnejšo Vraničevo jamo in ima skozi vse leto nižjo temperaturo kot v Jami večnega vetra. Vendar nam je novo ime Večno pihanje ponudil že Claudio, uporabljali smo ga tudi v času raziskovanja, s časom pa se je seveda bolj prijelo kot prvotno ime.
V jamo smo se prvič podali januarja 2016. Razmere so bile bolj spomladanske kot zimske, hoja po sicer precej zaraščenem terenu tako ni bila ravno naporna. Najprej je bilo seveda treba najti mali vhod, ki se po pripovedovanju nahaja »nekaj vrtač naprej od Vraničeve«. Po številnih neuspelih poizkusih nam je po kakšni uri blodenja na koncu le uspelo. Viden je namreč le od blizu, da gre za pravi vhod, pa dokazuje zavrtan fiks v skali nad njim.
Spoznavanje z vhodnimi deli je teklo v zmernem ritmu, tudi prehod v Glavni rov smo našli brez zapletov. Jamo smo si ogledali v celoti, vsaj tako smo mislili. Čeprav smo bili številčna ekipa, nismo bili ravno pozorni na vsak odcep in smo tako spregledali rov, ki pelje proti breznu z vodo. Po pripovedovanju smo vedeli, da ga lahko pričakujemo, nismo pa vedeli, kje naj bi bil. Če ne drugega, smo na tej akciji jamo dobro spoznali, pofotkali nekatere dele in določili, kaj bo treba še vse postoriti.
Naslednji obisk smo planirali v sušnem obdobju in kot prvi primeren termin se je pokazal julij 2017. Spet se nas je nabrala številčna ekipa. Med nujna opravila v jami smo uvrstili iskanje brezna z vodo, fotografiranje preostalih delov in merjenje, za katerega sta se javila Jaša in Slavc. Tokrat smo rov proti breznu z vodo našli brez težav. Že med prvim obiskom bi ga lahko, a se nobenemu ni ljubilo pogledati po rovu navzgor. Upali smo, da bomo breznu z vodo prišli do dna brez vode, a se to na žalost ni zgodilo. Morda izgine le ob stoletnih sušah.
Ostala opravila smo uspešno zaključili. Fotografije so uspele, načrt pa malo manj. Merilca sta se lotila vsak svojega merjenja po sektorjih in bi morala nato združiti meritve, vendar do tega nikoli ni prišlo. Zato je morala slediti še ena akcija, seveda v sušnem obdobju, saj nam brezno z vodo ni dalo miru.
Marca 2022, ko je bilo spet suho kot poper, se situacija v breznu z vodo ni kaj prida spremenila. Še vedno je bila na dnu voda, morda kakih 20 cm nižje, a nikakor toliko, da bi slutili kako nadaljevanje. Pregledali smo še dno z nadaljevanji, se poskusili preriniti kaj dlje, vendar brez tehničnega širjenja ne bo šlo. No, glavnina akcije je bila namenjena merjenju in tako sva s Patrikom jami izmerila 435 metrov dolžine. Spodobilo bi se, da bi načrt in zapisnike čim prej oddal na kataster, ampak sem po stari navadi odlašal vse do konca novembra. Jama seveda še ni rekla zadnje besede, le malce več truda bomo morali vložiti. Če bi svojo moč pokazala še suša in osušila brezno z vodo, pa bi bila bera še toliko bolj bogata.
