Galerija podzemnih lepot v jami Grotta Impossibile
Rov Thomas De Marchi - 2024-02
Jama Grotta Impossibile (Nemogoča jama) velja za eno izmed »velikank« tržaškega krasa v širši okolici Bazovice. Prva si je tak naziv prislužila jama Grotta Claudio Skilan (Skilanova jama), med zadnjimi pa tudi Sancinova jama, ki zaenkrat še čaka na nadaljnje raziskave.
Že samo odkritje jame leta 2004, med izkopavanjem tunela za tržaško obvoznico, je veljalo za nekaj nemogočega, neverjetna pa so bila tudi večina odkritij nadaljevanj, ki se začnejo v veliki dvorani »Carlo Finocchiaro«. Dvorano so jamarji tržaškega društva C.G.E.B odkrili že med prvimi raziskavami, kasneje pa iz nje po dolgem povezovalnem meandru »Ommagio al Chorchia« dosegli razvejane severozahodne dele. Navsezadnje so nad dvorano prišli tudi do površja, kjer so izkopali nov vhod v jamo, saj so prvotnega iz avtocestnega tunela morali zapreti.
Raziskave jame so leta 2008 zastale, vendar nikoli prenehale. Največ vprašanj o morebitnih nadaljevanjih se je zopet zastavljalo v veliki dvorani, v iskanju rovov pod njenim vrhom, saj se na tej višini prepleta večina rovov v jami. Kot najbolj obetaven je bil predel nad znanim povezovalnim rovom »Passagio Venturi«, do katerega so morali preplezati 50 metrov višine in nadelati nekaj prečnic. Dosegli so rov, ki kmalu zavije v drugo smer kot spodnje ležeči rov in poteka vzporedno s povezovalnim meandrom.
Že takoj po vstopu v rov so nas presenetile velike dimenzije rova in čudovite kapniške tvorbe pestrih oblik in barvnih kombinacij. Zagotovo jih lahko uvrstimo med najlepše v celotni jami. Star fosilni rov, ki je v pradavnini odvajal vodo, je razmeroma čist in brez sedimentov, a s krhkimi tlemi na mnogih mestih tudi izredno občutljiv. Množičnega obiska rov zagotovo ne prenese, vsekakor pa zahteva od jamarja veliko mero pazljivosti.
Rov presekata le dve zožitvi, po drugi pa nastopi presenečenje obiska – vrtalna glava in številne PVC cevi, ostanki preizkusnih vrtanj pred gradnjo avtocestnega tunela. Izvajalci so med vrtanjem nevede naleteli na podzemno dvorano, sveder se je iztaknil, cevi pa so se kot zobotrebci lomile ob jamsko dno. Jamarji so na situacijo opozorili že leta 2017 in tudi predlagali načrt izvleka, vendar se do zdaj inštitucije še niso odzvale.
Glavni del rova se proti koncu čedalje bolj vzpenja in se konča v dvorani z izsušenimi ponvicami in lepo zaključi okoli 400 metrov dolgo galerijo podzemnih lepot. Zagotovo bo rov ostal lepo ohranjen, saj je obisk dosledno reguliran s strani društva. Raziskovalci so rov poimenovali po tragično preminulem tržaškem jamarju in njihovemu prijatelju Thomasu De Marchi, ki se je intenzivno posvečal društvenemu delu in raziskavam jam.
