ensl

V ledenem podzemlju Eiskogla

V najvišje ležeči turistični jami - 2013-09

Dogovarjanja o obisku jame Eiskogelhöhle v sosednji Avstriji so se v zadnjem letu končno premaknila iz točke nič. Po dveh odpovedih že začrtanih datumov, nam je konec letošnjega septembra v tretje le uspelo sestaviti ekipo in uskladiti logistične ter vremenske težave. Čeprav je bila napoved za naše kraje optimistično zastavljena, so se na avstrijski strani Alp nabirali težki oblaki. Kakšen tovor nosijo, nam je bilo dano spoznati šele naslednji dan, ko smo po dobrem spancu v koči doktorja Heinricha, v mokrem in oblačnem jutru, na hrbte naložili vso potrebno kramo za hribolazenje, jamarjenje in fotografiranje.

Vhod v jamo se nahaja na 2100 metrih nadmorske višine, kjer se ob koncu septembra že lahko kažejo ostri zimski zobje. Na vršnem prelazu nas je ob spremljavi dežno-snežnih padavin prepihalo kot za šalo, celo toliko, da smo skoraj izgubili enega člana. Popuščati je začelo šele pri vhodu v jamo in nam tako olajšalo preoblačenje v jamarsko uniformo. Tokratna ekipa je bila številčno močna. Poleg devetih članov JKŽ se je akciji pridružilo še enako število nemških jamarjev, ki so uredili vstop in vodenje po jami. Jama je namreč turistična (?!?) in slovi kot najvišje ležeča tovrstna jama.

Manj zanimivi vhodni deli so minili hitro in navdušili le z manjšimi detajli ter traverzami. Kljub gorskemu tipu jame, meandrov in brezen ni bilo na spregled pa tudi ožino smo našli le eno. Smo pa dobro izbuljili oči, ko smo vstopili v ogromno dvorano Titanenhalle. Po sprehodu skozi njo se seveda nismo počutili kot titani, bi pa bilo gotovo zanimivo kakšnega srečati v tako ogromnem prostoru.

Prvi stik z ledom je bilo manjše razočaranje. Ledeni stalagmit, ki ponavadi očara s svojo velikostjo, tokrat ni kazal ponosnega videza. Za obisk jame smo namreč izbrali najslabši letni čas, ko se ponavadi led topi. Kapljalo in curljajo je od vsepovsod, a optimizem vseeno ni splahnel. Proti končnim delom se je led spet začel kazati v svoji najlepši podobi in v prehodu do znamenite Halle der Circe žarel v lepih barvnih odtenkih.

Znamenita dvorana je doživela že veliko fotografskih obiskov in jo ponavadi vsi ovekovečijo z iste točke. Tudi nama z Alex ni ušla podobna kompozicija. Koordinacijo smo poskušali urejati z radijskimi postajami, vendar je opisovanje mest osvetljevanja bilo skrajno naporno. Lažje se je bilo nekajkrat spustiti po klancu navzdol in na licu mesta pojasniti osvetlitvene želje. Na koncu se je z nastajanjem fotografije trudilo šest jamarjev in seveda model.

Na žalost množičen obisk terja svoj davek. Pot, po kateri se spustiš do ledenih velikanov, je peščena, katere nanos se neprestano nalaga ob vznožju ledu, z derezami pa ga vsak obiskovalec še dodatno raznaša naokoli. Upam le, da ga vsake toliko časa voda le odplakne, vendar sodeč po količini, temu ni tako. No, nekaj ur obiska nam je hitro minilo in na žalost nismo uspeli pokukati še v nekatere zaledenele dele. Je pa slabo voljo odpihnilo lepo vreme, ki nas je čakalo na izhodu.

Naslednji dan nas je pričakalo lepo jutro z bežečimi meglicami po dolini, pravo nasprotje prejšnjega dne, ko nas je opralo in prezeblo do vhoda v jamo. Kot naročeno za skupinsko fotko. Poleg jamarjev in jamark nas je s prisotnostjo na fotki počastil tudi Jaka, član junior sekcije JKŽ in gospodarica Maria, ki je skrbela za naše dobro počutje.

Naslednjič pa nas zopet čaka obisk ledene jame. Seveda bomo obiskali našo znanko na Viševniku, ki s svojo skromnostjo težko tekmuje z avstrijsko velikanko. Do takrat pa še tale razglednica z goro Eiskogel v ozadju.

Galerija

Copyright Peter Gedei