Galerija dobre zemlje v Skalarjevem breznu
jama na pragu kluba -1000 m - 2021-08
V jamarstvu je bila globina jame prek 1000 metrov že dolgo časa čislana kot magična meja, primerljiva z osvojitvijo gora prek 8000 metrov. Pred mnogimi desetletji je bilo »tisočmetrc« le malce več kot osemtisočakov, zato je bila takšna primerjava povsem na mestu, danes pa je na lestvici najglobljih jam na svetu znanih že 113 jam prek 1000 metrov, od teh sta dve globoki kar prek dveh kilometrov. Tudi v Sloveniji se lahko pohvalimo s tako globokimi jamami, največje in najglobje pa se skrivajo v Kaninskem masivu. Letošnji kaninski jamarski tabor bo v lestvico -1000 metrov po vsej verjetnosti vključil še Skalarjevo brezno, ki ga jamarji raziskujejo že vse od leta 1985. Ekipa dolenjskih jamarjev je jamo poglobila na več kot 930 metrov in odkrila perspektivno nadaljevanje.
V Skalarjevo brezno smo se podali v okviru lanskoletnega tabora, namen pa je bil seveda fotografiranje. V pripravi je bil namreč članek o kaninskem podzemlju za slovensko izdajo National Geographica, poleg obstoječih pa je manjkala še kakšna dodatna fotografija iz zanimivih kaninskih jam. Skalarjevo brezno je bilo vredno obiska, saj premore številne motive, ki niso le dolgočasna in enolična brezna, poleg tega pa njegova zgodovina raziskovanja velja za eno najobsežnejših med kaninskimi jamami.
Tokratna ekipa je bila že v štartu številčna, kar pa glede na izkušnjo iz prejšnje kaninske akcije v Macoli ni še ničesar obljubljalo. Poleg obveznega Mihe sta se za udeležbo odločili še Ines in Anja, na Kaninu pa sta nas čakala še Yana in Hans, ki sta tam že nekaj dni uživala radosti gorskega sveta. Na dan odhoda se ekipa še vedno ni zredčila. Spodobno naloženi smo brez težav prispeli do koče Petra Skalarja, počakali na Yano in Hansa in se malce čez deseto odpravili proti Skalarjevemu breznu. Glede na pripovedi jamarjev, ki so se prejšnji dan vrnili iz brezna, nas je na globini okoli 400 metrov za meandrom Strela čakala hladna prha, kar je naš načrt povsem spremenilo. Naš cilj je bil zato rov Galerija dobre zemlje, ki se spusti do globine 370 metrov.
Dostop do rova vodi prek znamenite vertikale Delirium Tremens, globoke okoli 160 metrov, ki na dnu preseka fosilni rov. Dvigajoči del rova, do katerega so se morali prekopati skozi ožino, so poimenovali Galerija slabe zemlje, spuščajoči rov večjih dimenzij pa Galerija dobre zemlje. Ta se zlagoma spušča do zadnje stopnje, kjer dosežemo globino okoli 370 metrov. Oba rova sta bila raziskana že v času prvih odkritij, nadaljevanje pa so jamarji našli v Galeriji dobre zemlje, kjer so v enem od stranskih kaminov priplezali do nadaljevanj z ožinami in krajšimi stopnjami. Jama se tam še vedno nadaljuje.
S foto seanso smo tako začeli na dnu Galerije dobre zemlje in se v običajnem ritmu znašli pod vertikalo Delirium Tremens. Za to stopnjo je bilo potrebno nekaj dogovarjanja o razporeditvi, predvsem, kje bo lahko kdo ustrezno razsvetlil del vertikale in kje bo oseba najbolje pričarala razsežnost te mogočne stopnje. Radijskih postaj za lažjo komunikacijo namreč nismo imeli s seboj, je pa na srečo bilo dovolj razumljivo moje dretje na vrhu vertikale. Postavitev je uspela tako, kot je bila tudi sprva zamišljena, časa pa smo porabili ravno dovolj, da ni nobenega mrazilo zaradi predolgega čakanja.
Po sedmih urah v jami nam je še uspelo ujeti zadnje izdihljaje dnevne svetlobe in se navduševali nad čudovitim razgledom na kaninske pode. Obvezno spanje v koči, spust v dolino naslednjega dne in pa osvežitev v kanjonu Učja so bile le še bonus točke na že sicer umirjen in čudovit jamarski vikend. V hladu Skalarjevega brezna smo se tokrat trudili Miha Staut, Ines Klinkon, Anja Hajna, Yana Bilynets in Aleš Grlj – Hans.
