Četrt stoletja garanja v jami Luftloch
nova pot do reke Reke - 2025-01
Podzemni tok reke Reke, ki že skoraj dve stoletji buri duhove in preizkuša vztrajnost raziskovalcev, je dosegljiv le v maloštevilnih jamah na kraškem področju med Divačo in Trstom. Poleg Škocjanskih jam, kjer so raziskovalci sledili reki Reki sta zgodovinsko najznamenitejši zagotovo dve – Kačna jama pri Divači in Labadnica med Orlekom in Trebčami na italijanski strani. V obeh so se že v 19. stoletju odvijali dogodki bibličnih razsežnosti. Tako imenovani Grottenarbeiterji, oz. jamski delavci, so morali s takratno tehniko premagati globoka brezna in jih nadelati z lestvami. Podvigi, ki še danes veljajo za velikanske dosežke.
V zadnjih desetletjih so neutrudni jamarski raziskovalci uspeli doseči podzemni tok reke Reke tudi v drugih jamah. Prvotno so bile te jame znane kot dihalniki, skozi katere je naraščajoča Reka iz podzemnih dvoran iztiskala zrak z neverjetno močjo. Vendar pa so bili vhodi izredno majhni ali pa so se končali v podoru že po nekaj metrih in se globje ni bilo mogoče spustiti. Do Reke pa je s površja zelo globoka pot, premagati je namreč treba več kot 300 metrov globine. Novodobnim Grottenarbeiterjem tako ni ostalo drugega kot kopati, širiti in utrjevati prehode vse do tako željenega podzemnega vodotoka.
Podzemna Reka se na italijanski strani meje prvič pojavi v Labadnici. V jami že leta potekajo potapljaške raziskave, kjer so francoski potapljači ob pomoči italijanskih in slovenskih jamarjev premagali več kot 300 metrov dolg sifon in odkrili novo veliko dvorano. Ta se nadaljuje z novim sifonom, ki pa še ni raziskan. Šele po več kot treh kilometrih zračne razdalje se nahaja vhod v naslednjo jamo z dostopom do Reke, znamenito Jamo Lazzaro Jerko, kjer so jamarji po treh letih intenzivnega dela pred 25. leti dosegli Reko. Kmalu po tem odkritju se je nedaleč od Labadnice odprlo že novo delovišče, kjer so se leta 2000 člani tržaškega jamarskega kluba Società Adriatica di Speleologia v večji udornici Cloce navdušili nad mogočnostjo prepihov naraščajoče Reke.
Takoj po odkritju prepiha sta se kopanja v udornici lotila Marco Restaino in Piero Slama in nevede pričela dve desetletji dolgo odisejado do željenega cilja. Ob pomoči številnih jamarjev so se najprej lotili izkopavanja na mestu najbolj perspektivnega dihalnika. Po začetnem zamašku iz zemljine in preboju skozi ozek prehod so na globini 20 metrov odkrili jamski prostor, poimenovan 11. september (po datumu odkritja), ki pa se ni nadaljeval. Sčasoma se jim je delovišče porušilo in spodnji deli niso bili več dostopni. Kljub razočaranju so se lotili kopanja na drugem mestu z namenom, da bi dosegli že znan jamski prostor. Ker so po zemljini naleteli na skalnate pregrade jim je kmalu zmanjkalo volje in motivacije. Sledil je nov premor in začetek kopanja na tretjem mestu, kjer so dokončno uspeli doseči že znan jamski prostor 11. september.
Zaradi nestabilnega izkopa so 20-metrski vhodni jašek so utrdili z betonom in opremili z lestvami. Nadaljevanje jame so iskali v smeri slabega prepiha, širili razpoke in jih utrjevali z gradbenimi cevmi in mrežami, ki so nameščene vse do globine 50 metrov. Dobila je tudi ime Luftloch, ki simbolizira trud jamskih delavcev in sledenju prepiha.
Jama se je po osmih letih trdega dela končno razširila, a je bilo kljub temu treba najti še številne prehode, ki so se skrivali na dnu vsake stopnje. V dveh letih so dosegli globino 235 metrov, ko so se srečali z novo težavo. Vsebnost kisika v zraku je v jami z globino precej padala, povečevala pa se je količina ogljikovega dioksida, zato so se odločili, da bodo z ventilatorjem vpihovali zrak s površja po ceveh vse do najnižje točke. Metoda se je izkazala za zelo uspešno, zrak se je skozi celotno jamo precej izboljšal.
Težavno je postalo tudi iskanje nadaljevanja jame, saj globokih stopenj, ki so jih hitro popeljale v globino, niso več našli. Edino upanje je žarelo v majhni razpoki, skozi katero je vel orkanski prepih, nakazujoč edino možno smer nadaljevanja. Čakalo jih je več kot desetletje trajajoče širjenje ozkega rova in iskanje nadaljevanj, kamor jih je večinoma vodil le neznaten prepih. Po 40. metrih izkopanega rova se je rov končno usmeril zopet v globino. Po kratki ožini jih je čakal še 50-metrski spust v prostorno dvorano in konec marca 2024, po 23. letih izkopavanja in raziskovanja, je ekipi končno uspelo doseči dno jame in tako močno željeno reko Reko.
Dolžina celotnega rova na dnu jame Luftloch je okoli 300 metrov, a je toku Reke možno slediti le s čolnom. Dolvodno priplujemo do naslednje dvorane, kjer lahko tudi izstopimo, kmalu zatem pa se rov že zaključi s sifonom. Pritočni rov je krajši in manjših dimenzij, ki preide v manjšo dvorano in se prav tako konča s sifonom. Ta je od zadnjih znanih delov Labadnice oddaljen okoli 200 metrov, kar predstavlja realno možnost povezave obeh jam. Brez pomoči jamskih potapljačev pa tu seveda ne bo šlo, saj je povezava obeh jam po suhem nemogoča.
Luftloch seveda ni edina jama tega področja, kjer se jamarji prebijajo do neznanih globin, vendar je ena redkih jam, kjer so raziskovalci praktično iz nič prišli do sanjskega cilja. Tega so lahko dosegli šele po skoraj četrt stoletja dolgotrajnem raziskovanju in trdemu delu, ki je ekipo nagradilo z reko Reko in z enim od lepših potovanj do podzemne reke.
