ensl

Zgornji deli Čaganke

Drugi obisk najglobje jame na Dolenjskem - 2015-01

Po napornejšem obisku Čaganke se nam je obetal prijetnejši izlet še v zgornje, oziroma stare dele. Vremenska napoved ni bila najbolj prijazna in čeprav je napovedovala obilno sneženje, nas je pričakalo znosnih 20 centimetrov snega. Še sreča, saj ga je nekaj dni kasneje nametalo več kot meter in bi si obisk lahko le še narisali do pomladi.

Prava jamarska idila, čudovito, sončno obarvano jutro, mi pa po sveže zapadlem snegu, namesto v okrašen gozd, direktno proti vhodu v jamo. No, vsaj nizkih temperatur in snega v jamah ponavadi ni, je pa zato v nekaterih polno blata in Čaganka ga premore v izobilju. A so zgornji deli povsem neprimerljivi z blatnim vzdušjem v spodnjih delih, kar je bil za nas seveda bonus.

Prek prvih stopenj nam je čas hitro minil, kar smo popestrili tudi z občasnim fotografiranjem in zbijanjem šal o tem in onem. Začetni deli so sicer slikoviti, a so si mestoma podobni kot jajce jajcu, zato smo si nekaj detajlov raje pustili za povratek. Zanimala nas je predvsem 70-metrska stopnja in misli so bile bolj usmerjene v izvedbo te fotografije. Z malce vojaško organizacijo tipa “Ti-To” in “Ti-Tam” smo se razporedili že pred vstopom v stopnjo in si z radijskimi postajami precej olajšali izvedbo. Kapljanje vode namreč ustvarja kar precejšen kraval in komunikacija s kričanjem ne obrodi kaj prida sadov.

V meandru, ki je sledil, se je ves čas nekaj lomilo s postavitvijo modela in flešov, kar je na koncu privedlo do absurdnega kompliciranja s tehniko. Če se v takšni situaciji zaveš slabih idej, je bolje prekiniti zastavljeno, se zadovoljiti z že narejenim, čas pa raje porabiti drugje, kjer bodo končni rezultati dosti boljši. Tako smo se z večjim žarom posvetili Stropni rinki, kjer je Marjan s svojimi akrobacijami pri prepenjanju sliko precej lepo poživil.

Naša pot se je prek nove stopnje in krajšega meandra končno prelevila proti Koralnemu grebenu in naprej proti Akustični dvorani, naslednjemu velikemu prostoru v jami. Do dna Akustične dvorane sem jamo že prej spoznal, tako da je bila postavitev hitra in enostavna. In po dolgem času sem spet uporabil stojalo, Bole pa je na dnu dvorane prižgal eno žarnico za “toplejši” pridih ambienta.

Odrinili smo še proti Južnemu rovu. Cilj je bil narediti vsaj nekaj fotografij do vstopa v Gorenjsko nadaljevanje, a nam jih je skozi celoten rov uspelo narediti še malce več. Vendar pa se v nadaljevanje vseeno nismo tlačili, saj je zanj Šini obljubljal nekaj dodatnih ur, kar pa bi si težko privoščili. Čakalo nas je še običajno kofetkanje v bivaku v Severnem rovu s šaljivimi vložki o življenju jamarja in širše ter fotkanje preostalih motivov, ki sem si jih v mislih nanizal med tokratnim obiskom.

Kot se spodobi, je bila ura že pozna, ko smo pokukali na plano in snega ni bilo nič manj kot prej. Ogreta hiška je bila na koncu spet vrhunec dneva, okrepčilo izpod kuharskih rok Marjana in Šinija pa ena boljših kulinaričnih posebnosti, čeprav je šlo le za makarone in pasulj iz konzerve… Tokrat smo se po Čaganki podili Bole in Mojca, Marjan, Miha in Šini.

Galerija

Copyright Peter Gedei