V iskanju jamskega leoparda
V eni izmed najbolj zaščitenih jam - 2014-04
V množici petmestnega števila znanih slovenskih jam je precej takšnih, ki si zaslužijo posebno nalepko, pa naj bodo kratke ali dolge. Posebnost jim določajo oblike rovov, brezna, prehodi, polnila in zanimivi detajli, najbolj prestižno nalepko pa si gotovo lastijo jame z nenavadnimi tvorbami in paleolitskimi najdbami. Tiste res posebne so praviloma zaklenjene in nad njihovim stanjem bedijo lokalna jamarska društva, nekaj jam pa si lasti še dodatno nalepko državnega pomena. Običajen obisk teh jam ni mogoč in jih določa le državni organ, ponavadi v znanstvene namene.
Povabilu Jamarskega kluba Kraški Leopardi o fotografiranju Leopardove jame sem se zato navdušeno odzval, Z zvesto ekipo (Mojca, Bole, Ines/Miha) smo se včlanili v njihovo društvo in se ob odlični podpori lokalnih kulinaričnih specialitet spustili v jamo. Jama se uvršča na spisek najbolj občutljivih slovenskih jam, saj premore izredno lep zasigan rov s heliktitnimi tvorbami, ki jih v Sloveniji ni ravno v izobilju. Nazadnje sem jih omenjal v članku o Davorjevem breznu, kjer smo si ogledali 29 centimetrskega dolgina, tile tukaj pa se družijo še v večjih skupinah in ustvarjajo neverjetne skulpture ter še daljše dolžine.
In na ogled niso samo heliktiti. Na raznobarvnih površinah rova so nalepljeni tudi kroglasti kapniki podobni čebulicam ali kepicam sladoleda. O njihovem nastanku smo razvili kar nekaj šaljivih teorij, najboljša pa je gotova ta, da jih je nekdo s sladoledno žlico preprosto nametal po stropu, kar je ostalo, pa je naključno odvrgel po tleh in stenah ter potresel s karfijolicami in svečkami.
Premikanje po takšnem rovu zahteva od jamarja popolno zbranost. Vsak nepozoren premik okončin in telesa lahko povzroči nepopravljivo škodo. Za obisk takšnih jam jamar potrebuje določeno kilometrino in takšne občutljive jame prav gotovo niso za vsakogar. In če je že v najširših delih ne prav udobnega rova potrebno naviti previdnost do maksimuma, te v ožjih predelih s svojo krhkostjo še dodatno opozarjajo cevčice raznih dolžin in debelin.
No, in zakaj se jama imenuje Leopardova jama? Med prvimi raziskavami jame so jamarji v nasprotni smeri heliktitnega rova razširili špranjo in se po nekaj metrih prebili v zelo lepo okrašeno dvorano. Prav proti koncu dvorane so pod velikim kapnikom našli čeljust živali, za katero se je kasneje izkazalo, da je pripadala pred 35.000 leti umrlemu jamskemu leopardu. Na žalost je celotno okostje leoparda za večno shranjeno pod kapnikom in smo točno mesto najdbe lahko le slutili. Je pa dejstvo, da je imela jama takrat še en vhod, skozi katerega je leopard lahko prišel vanjo in doživel svoj bridki konec, a se je ta z leti zasul.
Na koncu heliktitnega rova so jamarji odkrili še eno dvorano. V njej se bohotijo metrske cevčice, a do nje vodi ozek rov, ki pa je bil na enem mestu za mene preozek. Kljub tlačenju in izdihovanju zraka je bila širina mojega prsnega koša preširoka in sem na žalost moral obrniti. Po pripovedovanju ostalih sem si fotografijo dvorane lahko naslikal samo v mislih.
Čas nam je seveda prehitro mineval. V vhodni dvorani smo še pobrskali po ostankih prve svetovne vojne, se čudili vandalom, zakaj so v jamo metali dimne bombe in se pretočili na površje. Kot odlični gostitelji so nam jamarji po zaključeni akciji postregli še z dodatnimi lokalnimi specialitetami, nas pa je čakala še dolga pot do Ljubljane.
