Prvih 500 metrov Skalarjevega brezna
Letošnji kaninski tabor je bil kot naročen za ponoven obisk Skalarjevega brezna.. 2025-08
Od zadnjega obiska v Skalarjevem breznu je minilo točno štiri leta. Takrat smo se v številčni ekipi podali v začetne dele brezna in pregledali Galerijo dobre zemlje. Nekaterim so bile to prve visokogorske izkušnje in preverba, če bi jih visokogorske jame v bodoče še kdaj pritegnile. Namen akcije je bilo seveda fotografiranje, kar smo opravili povsem spodobno. Že takrat je dozorela ideja, da bi se fotografsko lotili tudi spodnjih delov, kar pa se je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vedno odmikalo.
V tem času jama ni samevala. Še več, dosežena je bila globina prek 1200 metrov in odkritih več kilometrov rovov, kar je jamarske akcije časovno precej podaljšalo. Z dostopom do jame, bivanjem v njej in uspešnim povratkom si je potrebno vzeti vsaj 5 dni časa, teh pa zaradi mnogoterih razlogov ni bilo mogoče sestaviti vse do letošnjega tradicionalnega poletnega tabora. Dogovarjanja za letošnji kaninski tabor so bila resna že skozi celo leto, čeprav nismo točno vedeli, kaj bi tam počeli. Na koncu sta se Mrki in Nina – sveža, a zagnana jamarja – dovolj zagrela, da poskusimo s Skalarjevim breznom in mojo ambiciozno idejo o fotografiranju spodnjih delov do sifonskega jezera Free Willy.
Novi deli brezna se začnejo malce nad dnom velikanske, skoraj 300 metrov globoke vertikale Rolling Stones, kjer so raziskovalci splezali do manjšega okna in našli prehod v ozek in blaten rov, ki pripelje do vodoravnih galerij in bivaka Hotel California na globini 1000 metrov. Ta je bil tudi cilj našega prvega dne v jami. Naslednji dan bi se fotografsko ukvarjali z rovi, ki pripeljejo do sifona Free Willy na globini 1200 metrov, se vrnili do bivaka, prespali in se začeli vračati proti površju. Če nam ne bi uspelo v enem zamahu, bi se ustavili tudi v bivaku nad vertikalo Rolling Stones na globini 556 metrov, se odpočili ali prespali in izstopili v nedeljo, na zadnji dan tabora.
Dostop do koče Petra Skalarja je s slovenske strani že nekaj let otežen, saj kaninska žičnica, v svojem nedelujočem stanju, ne omogoča več lagodnega prevoza do D postaje na nadmorski višini 2200 metrov. Ostane le časovno potratna alternativa iz Gozdeca ali pa terenska vožnja do trisedežnice, kar pa je z navadnim avtom precejšnja loterija. Na srečo je možen dostop tudi iz italijanske strani z gondolo do koče Gilberti in naprej do Prevale, od koder sledi še duhamoren del do Sedla in spust do D postaje kaninske žičnice. Čeprav je od tu do koče Petra Skalarja le še krajši del poti, se lahko ta, pod težo velikih nahrbtnikov, še dodatno zavleče. Zagato tako čudovito reši tovorna žičnica, ki z vso prinešeno kramo opravi v nekaj minutah.
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:8.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:107%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Aptos",sans-serif;
mso-ascii-font-family:Aptos;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-hansi-font-family:Aptos;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-font-kerning:1.0pt;
mso-ligatures:standardcontextual;
mso-fareast-language:EN-US;}
V brezno smo vstopili v četrtek dopoldne in se v ležernem tempu lotili vhodnih delov do dna Delirium Tremensa. Od tu naprej so bili rovi za vse precejšnja neznanka, vendar pa za kako pretirano tavanje in iskanje prehodov ni bilo razlogov. Skozi brezno je namreč napeljana žica za jamski telefon, katera jamarju kaže vedno pravo smer. Prvi vprašaji so se nam prikazali ob vstopu v meander Strela, ki slovi kot eden večjih problemov Skalarjevega brezna. V času prvih raziskav je bil meander nerešljiva ovira in so se raziskave pred njim končale. Prvi so se skozi meander prebili udeleženci ekipe Cavex, sestavljene iz ruskih in ukrajinskih jamarjev pod vodstvom Olega Klimchouka in Denisa Provalova. Meander je bil tako ozek, da so lahko skozi najožje dele prišli le brez ćelade in plezalne opreme, transportne vreče pa so morali pred vstopom izprazniti in vsebino po kosih prenesti skozi meander.
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:8.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:107%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Aptos",sans-serif;
mso-ascii-font-family:Aptos;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-hansi-font-family:Aptos;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-font-kerning:1.0pt;
mso-ligatures:standardcontextual;
mso-fareast-language:EN-US;}
Danes je meander na ključnih mestih že precej razširjen in je prehod skozenj razmeroma enostaven. Zanimiv je zaradi oblike, saj mestoma ostro zavija, z nekaj domišljije v obliki strele – od tu tudi njegovo ime. Kljub vsemu nam je meander vzel dve uri časa, saj smo poleg iskanja prehodov in tovariškega podajanja opreme, tudi fotografirali. Ozki prehodi Strele se počasi razširijo in se prek serije krajših stopenj odprejo v 130 metrov globoko stopnjo Mlajši brat (»starejši« je Delirium Tremens), ta pa se na dnu priključi rovom, ki so jih raziskali koncem 80. let. V oknu Mlajšega brata so jamarji ekipe Cavex našli prehod v novo brezno globine 153 metrov z imenom Klymkina jama. Tudi v tej vertikali so skozi okno dosegli nove dele Sleeping Dragon, ki so bili podobni fosilnim galerijam v breznu Delirium Tremens. Na koncu galerije so se ustavili pred ogromno, skoraj 300 metrov globoko vertikalo Rolling Stones, kjer so na dnu zaman iskali nadaljevanje. Kasneje so jamarji uspeli prečiti vertikalo prav na njenem vrhu, kjer so raziskali nadaljevanje galerije na drugi strani mogočne stopnje.
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:8.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:107%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Aptos",sans-serif;
mso-ascii-font-family:Aptos;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-hansi-font-family:Aptos;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-font-kerning:1.0pt;
mso-ligatures:standardcontextual;
mso-fareast-language:EN-US;}
Z našim tempom smo se nad vertikalo Rolling Stones ustavili 9 ur kasneje, kot smo vstopili, dosegli pa smo šele globino 560 metrov. Do spodnjega bivaka smo imeli še dolgo pot in bi s fotografiranjem vred najverjetneje potrebovali še precej dodatnih ur. Naredili smo še posnetek začetnega dela Rolling Stones, se podali v prvi bivak, ki je bil tik za vogalom in sklenili, da bo najbolje prespati tu. S tem so se nam načrti seveda podrli, a smo bili mnenja, da sta Nina in Mrki lahko povsem zadovoljna z doseženim. V soboto smo v zmernem tempu premagali vse stopnje do vhoda in še pred večerjo prišli v kočo, nedeljo pa izkoristili za ogled naravnega okna Prestreljenik in spusta proti dolini.
Kot kaže bo obiskovanje Skalarjevega brezno dobilo novo nadaljevanje. Lahko le upam, da se časovnica do naslednjega obiska ne bo spet merila v letih. Tokrat smo se skozi rove kaninskega brezna potikali Nina Mrak, Jure Merčun – Mrki in Peter Gedei.
