ensl

Novoodkriti Rov Marjana Vilharja v jami Predjama

Nova odkritja v znameniti jami - 2020-06

V Sloveniji je bilo v povprečju zadnjih petih let registriranih 370 jam na leto. Vsaka je dobila ime in katastrsko številko in vsako spremlja A zapisnik, ki predstavlja njeno osebno izkaznico. Vse seveda ne blestijo z velikimi dolžinami in globinami, za registracijo je dovolj že izpolnitev pogoja preseženih desetih metrov v katerokoli smer. Da je jama sploh postala jama, je bilo treba najti vhod, naj bo to s klasičnim tavanjem po terenu ali pa z uporabo prosto dosegljivih podatkov LIDAR.

Pri iskanju novih rovov v jamah je zgodba malce drugačna. Nadaljujejo se največkrat tam, kjer je prepih, včasih je treba kaj prekopati, razširiti ali pa splezati. V novoodkritih jamah morebitno nadaljevanje lahko predstavlja vsaka luknjica, v katero bo jamar radovedno pokukal in se prepričal, če kam vodi. Večina je ponavadi slepih nadaljevanj, lahko pa je vsaj eno tisto, ki bo res pravo. In tisto je seveda najslajše. Zakaj je v neštetokrat obiskanih jamah drugače, si ne znam razložiti. Verjetno marsikoga razjeda misel, da tam je pa kdo že zagotovo pogledal ali pa že na daleč ne vliva kakšnega večjega upanja. Novi rovi v najbolj znanih jamah so zato še bolj odmevni, saj jih redko kdo pričakuje.

Ena izmed najbolj znanih jam je gotovo Predjama, ki z Jamo 1 v Grapi, Požiralnikom Lokve in Bojanovo jamo tvori enega najdaljših jamskih sistemov dolgega skoraj 14 kilometrov. Velja za dobro pregledanega, kljub temu pa je med jamarji vedno tlelo upanje, da nekje še nekaj je. Konec februarja je ekipa jamarjev iz treh jamarskih društev Ajdovščine, Borovnice in Postojne začela s sistematičnim pregledovanjem Vzhodnega in Zahodnega rova v Predjami. Med številnimi najdbami je največje odkritje prav gotovo Rov Marjana Vilharja, ki se imenuje po tragično preminulem Marjanu Vilharju, reševalcu in vsestranskemu jamarju iz postojnskega jamarskega društva Luka Čeč.

Vstop v rov se nahaja v začetnih delih Zahodnega rova, nedaleč stran od povezave z Bojanovo jamo. V mnogih letih je bila odprtina pod stropom marsikomu nadvse sumljiva, vendar pa ni nihče zbral dovolj poguma ali navdušenja do plezanja po blatni steni. Šele na zadnjih letošnjih akcijah je jamarjem uspelo preplezati kamin Joklov pokončnik, za njimi pa se je po nizu dokaj strmih in ožjih stopenj odprla povsem nepričakovana galerija velikih dimenzij.

Že prva podorna dvorana preseneča s črno obarvanimi skalami in stenami, tu se tudi odcepi najlepši del rova poimenovan Rov popolnega kroga. Začetek je vse prej kot enostaven, saj so morali jamarji nad breznom preplezati in opremiti 25 metrov prečke, na drugi strani pa jih je pričakala velika ponvica polne vode in bogato zasigan vijugast rov. Hoja po rovu na žalost pušča nepopravljive odtise v mehkem blatu, saj tu vodnega pretoka ni, le stoječa voda, ki počasi odlaga usedline. Med našim foto obiskom smo bili drugi v tem rovu in hodili po stopinjah prvospristopnikov, za kar bodo upam poskrbeli tudi vsi naslednji.

Glavni rov kaj hitro preseka krajša vodna ožina, zatem pa lepo zasigan rov vztrajno sledi zahodni smeri, kjer ga mestoma prekinjajo manjši podori in nizki rovi s suhim blatom. Konča se v dvorani Karantenija, od koder sledi rov v končne, bolj blatne dele in pa v odcep, katerega so jamarji dokončno premagali v začetku junija. Ta jih je prek blatnih meandrov, globljih stopenj in ožin popeljal do končnih delov Požiralnika Lokve, ki so jih leta 1997 raziskali potapljači pod vodstvom Toma Vrhovca.

V te rove se tokrat nismo podali, saj smo imeli začrtanega precej fotografskega dela v Rovu Marjana Vilharja. Z vsemi odcepi, ki so jih raziskovalci še dodatno priključili glavnemu rovu, je skupna dolžina nanesla prek dveh kilometrov, kar je za eno foto akcijo več kot dovolj. Ker pa nas je bilo preveč, se je del ekipe vseeno podal še do spodnjih delov jame in kasneje poročal, da nas tudi tam čaka še marsikaj zanimivega.

Jamarji so nove rove obiskali kar 17. krat, v tem času raziskali večino potencialnih odcepov, sledili prepihu in širili ožine, namerili več kot dva kilometra in posneli številne fotografije. Vsa dognanja so napolnila kar sedem strani dopolnilnega B zapisnika in še enkrat potrdila, da lahko društva še več naredijo z medsebojnim sodelovanjem. Ali kot je Tomo Vrhovec že leta 1997 zapisal po koncu raziskav v Predjamskem sistemu: »Ponovno se je izkazalo, da so posamezni slovenski klubi za zahtevnejše akcije premajhni. K sreči pa vsi govorimo isti jezik in ko smo v jami, imamo približno enake želje.«

Galerija

Copyright Peter Gedei