Ledena jama na Viševniku - merilni in foto izlet
Podzemne naloge v ledeni jami - 2012-02
Še zadnjič v aktualni zimi smo se lani konec novembra odpravili v "ledenko" pri planini Viševnik. Že utečeno spanje v petek zvečer pri Pacu in zgodnja jutranja ura za odhod sta botrovala štartu s parkplaca že ob 7. uri. In čeprav so bila jutra zaradi nižinskih oblakov in megle že bila zabetonirana z mrazom nam je sonce v višjih legah še dodatno dvignilo našo moralo. Ja, to pa bo še ena dobra jamarska akcija.
Običajni obhod opustelih viševniških stanov je seveda minil brez posebnosti in tudi hoja skozi gozd prek strmega podora vse do razgledišča za preoblačenje ni omembe vredna. Se nam je pa milo storilo ob čudovitem razgledu in nenavadno visoki temperaturi, saj je spodaj dolini bila tiste dni že prava zima.
No, prav gotovo ni bil ta dan namenjen martinčkanju na soncu ampak postoriti tiste stvari, ki so nas priganjale že celo leto. Urediti lažji dostop do jame v primeru dežja ali snega, izmeriti, kar je ostalo od prejšnjih akcij in temeljito pofotkati nove dele za lažjo predstavitev vsega kar počnemo tu zgoraj. Marsikomu se seveda to zdi vrhunsko zapravljanje časa, takole riti pod zemljo v čudovitem poznojesenskem sončnem vremenu, kjer bi namesto v hladni podzemni vukojebini raje pretegovali nožice po bližnjih vršacih. Morda je prav zato lahko dokumentiranje tovrstnih početij lahko vsaj drobcen obliž na porajajoče dvome o smiselnosti tega. Zakaj pa to res počnemo, o tem pa kdaj drugič.
Ledu je bilo tudi tokrat manj kot med prejšnjim obiskom. V vhodni dvorani ni več sledu o nekdaj veličastnem ledenem kapniku, izstopajoča debla pri prehodu pa še očitneje štrlijo izpod ledu kot stare kosti že davno umrle viševniške čarovnice.
S fotkanjem smo nazadnje končali v delu jame z imenom Viševniške sirene. Tam so epske pošasti poskušale zvleči v globine mimoidočega jamarja, ki jih je lahko ukanil le s spretno nastavljeno prečnico ter se zatem hitro povzpel do najvišje točke jame – Vršička. Od tu naprej gre samo še navzdol. Prek Prhljaja, zgornjega in spodnjega, izpostavljenih delov s padajočim kamenjem, vse do prvih razširitev v Dvorani socialnega dialoga, kjer rovi zopet pokažejo ostrejše zobe in ne popustijo vse do ožin Mišolovke.
Mišolovka ostaja nekakšen ključni del jame. Gre za manjšo kamrico dolžine dveh metrov, ki se začne in zaključi z malce težavnejšo ožino. Prehod v nižje dele je pravzaprav eden zanimivejših v tej jami, saj se jamar iz zoprnega sedečega položaja pretoči v vrh Mlečnega meandra, visokega okoli 40 metrov. Ta jami povsem spremeni značaj saj namesto ozkih in krušljivih stopenj v višje ležečih delih sledimo vijugam meandra in šumenju potočka.
Po daljšem prerivanju in iskanju najboljšega prehoda v meandru se končno odpre razširitev, ki je s konkretno stopnjo grobo prekinila simpatično vijuganje. Ta se resda še nadaljuje, kar bo verjetno preverila ekipa med naslednjim obiskom, našo pozornost pa gotovo močneje pritegne zevajoča črnina pod nogami, ki se prevesi v največjo stopnjo Kiklop s 70 metri globine. Tokratna foto akcija se je končala na njenem dnu, merilna ekipa pa je dolžost opravila do konca z merjenjem glavnega rova do končnega sifona. Vprašajev je ostalo še ogromno, upamo seveda še na lepo število novih metrov.
