David proti Golijatu
Pogosto mi misli odtavajo k Olympusu OM4-T, ki mi je družbo delal več kot desetletje. Še danes ga vsake toliko vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Nobenega avtofokusa, nobenega ON/OFF stikala, le mojstrska mehanika in optika. S fiksnim objektivom ni zavzemal kakšnega pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.
Vendar pa je analogni ljubljenec imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen in v to skupino boljših SLR-jev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, vendar se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm), kar jasno napeljuje na uporabo zoom-objektiva 16-35 mm. Tega ponujajo vsi veliki proizvajalci, vendar le za SLR-je.
Dokler smo še pri močeh lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko jama pokaže svoje zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takšnih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin pijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba v to vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med ostalo kramo v transportki bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv se da seveda sneti in z nekaj vaje v bidon zatlačiti skupaj s fotoaparatom, vendar se temu strogo izogibam. Jo imam preveč rad in jo rajši ohranjam čisto …
Poleg običajnih SLR-jev so se že pred leti pojavili prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, vendar me s kvaliteto posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli proti Fujijevem taboru. In če ti omeni nekaj takega: “Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo…”, mi ni ostalo drugega, kot ga preizkusiti.
Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo proizvaja. Objektiv 10-24mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi jo pričakoval za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kvaliteta posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih on-line testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi srečamo v manjših SLR-jih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo “krivo” za manj šuma in posledično za boljšo fotografijo. Nenazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih fotograf potrebuje. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, vključno s predogledom na voljo le prek LCD zaslončka. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.
Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje (testna fotografija Canon 5DmkII, Fuji X-M1, pozor veliki datoteki!). Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16-35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10-24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW (ker sem bil malce raztresen, je bila Fujijeva ekspozicija nastavljena pri 1/5s, kar pa je Fujiju lahko le v breme), osvetljeno s štirimi Yongnuo YN-560II fleši. Izvoz je bil narejen iz Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša svojega velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika povsem na nivoju in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj primerov, ki bodo gotovo povedali več:
Naslednja težka jama bo zato lažja, v to sem prepričan. Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLR-ji, kot sta 5DmkIII ali Nikon 810, vendar to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki s svojo majhnostjo še vedno dosega visok nivo kvalitete fotografije in mislim, da se je za nekaj časa iskanje zaustavilo. Upam, da za čim dlje …
Comments are closed.