ensl

V južnih delih Žirovcove jame

Južni deli jame - 2013-12

Čas ponavadi rad priganja, naju z Milanom pa tokrat še bolj. V januarju bo namreč prvo predavanje o odkrivanju Žirovcove jame pred najzahtevnejšo publiko, pred domačini Vrhnike, Stare Vrhnike in Zaplane. Pred tistimi, ki bodo Milanovo kronologijo požirali s široko odprtimi očmi, saj bo v tej pripovedi nastopala njihova jama - jama, ki leži takorekoč pod pragovi njihovih domov.

Žirovcova jama nosi spoštljivo okroglo katastrsko številko 10.000 in se z dolžino prek 5 kilometrov uvršča med najdaljše slovenske jame. Verjetno ni potrebno dvakrat omeniti, da je podrobno fotografiranje takšnega jamskega sistema dolgotrajno opravilo. V eni akciji si cele jame ni mogoče ogledati, kaj šele ustrezno pofotkati. In ker je jama mestoma pravi labirint, se brez nekoga, ki je tam že bil, v take predele raje ne podamo. Pa še tej osebi se lahko zgodi, da je pozabil na tisti pravi prehod.

V Žirovcovi jami smo nazadnje gulili fotografsko opremo pred dobrim letom in pol, kjer smo po Milanovih navodilih poskušali pobeležiti dva dela jame. Pri prvem smo spregledali poševen rov v katerega bi se morali spustiti, v južnih delih pa smo se ustavili pred skalnim blokom, ki nam je zaprl pot. No, izplen je vsekakor bil, a ne takšen, kakršnega si je želel Milan.

Ker so manjkali posnetki teh delov smo zaradi bližajočega predavanja še v prazničnem času med tednom usekali popoldansko akcijo. Nama z Milanom se je po daljši jamarski abstinenci proti južnim delom tokrat podala še Kristina. Cilja sta bila lep kapniški del v višjih etažah in sotočje dveh različnih vodotokov v jami. Kapniški deli ponavadi prijetno presenetijo, tokratni pa je bil še posebej zanimiv zaradi prosojnih rumeno-oranžnih kapnikov. No, ob frontalni osvetlitvi so običajno dolgočasni, znajo pa svoje čare pokazati takrat, ko jih presvetliš.

Pokukali smo tudi v dele za skalnim blokom, kjer smo se nazadnje ustavili. Po Milanovih besedah na bi to bilo tam, “kjer se ti zdi, da je konec, potem se pa uležeš na skalo v vodi, pogledaš gor in tam je prehod”. Nekako tako je tudi bilo, a če bi zopet sledil Milanovemu opisu, prehoda gotovo ne bi opazil. Jama se tam nadaljuje v običajni maniri ogromnih podrtih blokov, kjer slediš potoku in iščeš logične prehode. Pri sotočju smo naredili še nekaj zadnjih posnetkov, potem pa odvihrali ven, proti trdi temi.

Ko sva z Milanom pregledovala ves uspeli fotomaterial Žirovcove jame, sva ugotovila, da bo za spodobno predstavitev treba opraviti še kakšno fotoakcijo. A za prvo bo materiala več kot dovolj. Kogar zanima, si lahko predstavitev ogleda 15. januarja na Vrhniki, v Cankarjevem domu. Ostalim, ki boste počakali še na kak dodaten posnetek, pa drugega, kot obljubo za naslednja predavanja, ne morem ponuditi.

Galerija

Copyright Peter Gedei